Kulturna dediščina

Že ob prvem pogledu na logotip Blackmill destilarne ne moremo mimo slokega meča, ki ponosno prebada mogočen mlinski kamen. Meč seveda to mesto ne zaseda po naključju. Je namreč neposredno povezan z zgodovino okoliša, v katerem stoji destilarna. Našli so ga na dnu struge reke Lahinje leta 2007 med rednim letnim čiščenjem. Na blatnem dnu reke na območju med slapom pri Flekovem mlinu in mostom čez Lahinjo na Majer je nanj naletela mlada potapljačica Ana Schweiger, članica amaterskih potapljačev Potapljaškega društva Bela krajina. Takoj ko je bil meč varno na površini, je postalo jasno, da gre za izredno najdbo, ki jo je potrebno zavarovati in predati v skrbništvo Zavoda za kulturno dediščino. Izkazalo se je, da gre za izjemen primerek srednjeveškega meča, njegova oblika, oblika ročaja, ščitnika in rezila pa so pričali, da je nastal v drugi polovici 13. stoletja, okvirno med leti 1250 in 1300. Takrat je bil tovrsten meč zelo dragocen in je predstavljal ključni del oprave srednjeveškega viteza. Najverjetneje gre za konjeniški meč, ki se je uporabljal za napad iz sedla. Strokovnjaki domnevajo, da je pripadal pripadniku plemstva, saj si ostalo prebivalstvo takrat ni moglo privoščiti tovrstnega orožja, niti ni imelo pravice za nošenje mečev. Kraj nastanka meča še vedno predstavlja uganko, najverjetneje pa so ga uvozili od drugod. Strokovnjaki predvidevajo tudi, da meča lastnik ni izgubil med bojem, saj ozemlje od začetka 13. stoletja do prvih turških vpadov leta 1408 niso pretresali večji spopadi. Ker so bili na rezilu najdeni ostanki nožnice meča, pomeni, da se je v vodi nahajal skupaj z njo. Če ga bojevnik ni izgubil med bojem, kako se je torej znašel v vodi? Najvidnejši slovenski podvodni arheolog dr. Andrej Gaspari je v Črnomaljskem zborniku predstavil tezo, da gre za votivno vodno dajatev, kar pomeni, da je bil meč odložen v vodo v zahvalo ali spomin ob nekakšnem pomembnem dogodku, ki je zaznamoval življenje lastnika.

Meč je na ogled v Mestni muzejski zbirki Črnomelj.

Vir: Dr. Janez Weiss, Iz materialne dediščine Bele krajine: Srednjeveški meč iz Lahinje. Dostop: https://www.belokranjec.si/novice/iz-materialne-dediscine-bele-krajine-srednjeveski-mec-iz-lahinje/23 (08. 11. 2009)

Glavna zvezda logotipa destilarne Blackmill je nedvomno mlinski kamen. Verjetno ni treba posebej razlagati, zakaj je tako. V Beli krajini je svoje čase delovalo več kot 40 mlinov, Črnomelj pa se ima enemu na reki Lahinji zahvaliti tudi za svoje ime. Nedaleč od destilarne še danes najdemo ostanke mlina na Žagarcih in tudi zato mlinski kamen predstavlja pomemben del logotipa naše destilarne.

Mlin na Žagarcih, od koder je naš mlinski kamen

Po sedaj znanih podatkih je bil mlin na Žagarcih prvič označen na vojaških zemljevidih, ki jih je dala pripraviti avstrijska cesarica Marija Terezija v letih 1763–1787. V tem času je na zemljevidu zaselek Žagarji (na zemljevidu poimenovan ”Prisagari” – torej pri Žagarjih) označeno, da so tam stali štirje objekti, ki so bili postavljeni nad levim bregom Lahinje, mlin je bil seveda lociran neposredno ob jezu. Obstajata dve teoriji o tem, kako je zaselek dobil ime. Prva predvideva, da je na tem mestu nekoč stala žaga, ki so jo preoblikovali v mlin, druga pa, da je bil oskrbnik mlina nekoč nekdo, ki se je pisal Žagar. Romški so bili na tem območju prisotni že v začetku 19. stoletja, poleg Janeza pa sta na seznamu lastnikov zemljišč v okolici mlina še dva Romška, Peter in Mihael. Iz prvega vpisa v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Črnomlju izhaja, da so bili leta 1880 solastniki zemljiške parcele in na njej stoječega mlina Peter, Franc in Jože Romšek. Predvidevajo, da je šlo za tri brate, ki so vsak svoj delež dedovali. Romšek je 1895 svoj tretjinski delež mlina prodal bratu Jožetu, ki je postal dvotretjinski lastnik mlina. Peter Romšek pa je svoj tretjinski delež z ženitno pogodbo izročil zetu Matiji Pezdircu (poročil se je s Katarino Romšek).

Še dandanes se pri Romškovih po domače reče pri ”Jožinih” (po Jožetu Romšku), pri Pezdirčevih pa po domače pri ”Petriši” (po Petru Romšku). Po delitvi mlina iz 1880 je bil vedno v solastništvu Romškovih in Pezdirčevih. Tako eni kot drugi so imeli v mlinu 2 kamna – ”belega” in ”črnega”. Mlinske kamne so poganjala 3 vodna kolesa. Romškovi so imeli za vsak kamen eno vodno kolo, medtem ko so Pezdirčevi imeli eno kolo za oba kamna. Vsako kolo je imelo svoj žleb z zapornico.

Mlin na Žagarcih ni bil samo prostor, kjer so opravljali mletev ali stopanje žita, temveč je bila okolica mlina tudi prostor srečevanja. Poleti so se nad jezom (slapom) kopali otroci, iz mesta so s čolni po reki navzdol prihajali izletniki, okoliški prebivalci so nad slap vodili napajat živino, pozimi v času kolin so tam prali svinjska čreva, iz reke Lahinje pa so se oskrbovali tudi z vodo, saj večina vaščanov takrat še ni imelo vodnjakov. Peter Pezdirc, potomec Pezdirčevih, ki je delež v mlinu podedoval po svoji mami, je povedal, da je z delom v mlinu začel že v zgodnjih najstniških letih. Mlin, katerega lastništvo so si ves čas delili Romškovi in Pezdirčevi, pa je služil le za mlevsko dejavnost, obe družini pa sta stanovali višje nad mlinom. Razlog za to je bilo dejstvo, da je reka Lahinja ob spomladanskih in jesenskih deževjih lahko močno narasla in vsaj enkrat letno tudi poplavila. Takrat so morali na varno v poslopja višje od mlina prenesti tudi vse žito. Slednjega sta mlela dva kamna, zgornji »laufar« (tekač) se je vrtel, spodnji »lenuh« pa je stal na mestu. Zgornji je imel debelino med 30 in 40 cm, spodnji še nekoliko več, oba pa je bilo treba primerno vzdrževati, da sta ohranjala ostrino, ki je bila potrebna, da so žito primerno zmleli in je nastala rahla moka. Med drugo svetovno vojno so se kamni bolj obrabili, saj v tem času moke niso mleli le za prebivalce, ampak tudi za vojake.

Tako Romškovi kot tudi Pezdirčevi niso mleli samo moko, ampak tudi ”šrot« – grobo zmleto zrnje, zlasti koruzo, poleg tega pa tudi oves, ječmen in ajdo. Plačilo je bila ”merica”, njena velikost pa je bila odvisna od tega, kaj se je mlelo – za moko je bila večja, za šrot manjša. Ko so se pojavili električni mlini za mletje koruznega šrota, se je obseg dela v mlinu zmanjšal. Prav tako je tudi pojav valjčnih mlinov pripeljal do propada mlinarske dejavnosti v mlinih na vodni pogon.

Peter Pezdirc je z mletjem prenehal leta 1972, Romškovi pa so mleli do smrti Janka Romška (1974).

Po koncu obratovanja mlina niso vzdrževali, k njegovemu propadanju pa so pripomogle tudi vsakoletne narasle vode. Mlini ob reki Lahinji so tako danes le še nemi spomini na čase, ko je čas tekel počasneje in je bilo življenje drugačno. Mlini so za vedno zaznamovali okolico.

Vir:

• Andrej Črnič, Mlin na Žagarcih. Dostop: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/mlin-na-zagarcih/ (15. 11. 2022)

Vzorec belokranjskega tkaničenja na steklenici našega gina

Vezenje je bilo v Beli krajini nekdaj domača oziroma hišna dejavnost, s katero so se ukvarjale ženske na podeželju, ki so izdelovale predvsem predmete za vsakdanjo uporabo. Belokranjske vezenine so tako spremljevalke številnih šeg in navad, od krsta do poroke in smrti. Največji del vezenin na podeželju je nastajal za potrebe nevestine bale. Večinoma so vezli in tkali na platno, ki so ga nekoč izdelovali iz lana in konoplje, ki so ju posejali zgodaj spomladi. Konec julija, ko so bilke dozorele, so jih populili s korenino vred, da je bil izkoristek boljši. Zvezali so jih v manjše snopke, t. i. »rukovete«, jih otepli semen in nato za tri dni namočili v vodo. Naredili so močilo in ga obtežili s kamni, da ga voda ne bi odnesla. Potem so »rukovete« sprali in sušili.

Od vezilskih tehnik se je do danes ohranilo tkaničenje – tehnika vezenja po štetih nitih – ki posnema tkanje in se je razširila konec 19. in v začetku 20. stoletja. Prvotno tkalska tehnika se je kasneje preoblikovala v tehniko vezenja. Okrasni elementi so večinoma geometričnih oblik, temeljni barvi pri tkaničenju pa sta rdeča in modra, saj med obema svetovnima vojnama ni bilo mogoče kupiti prejice drugih barv. S tkaničenjem so nekdaj krasili predvsem otirače, prte in torbe. Danes domače platno v Beli krajini tkejo le še v Adlešičih in okolici, uporablja pa se predvsem za vezenje v belokranjskih tehnikah.

Nesmrtnost, ponovno rojstvo, ponos, lepota, samozavest je le nekaj simboličnih pomenov pava, ptiča, ki ga mnogi upravičeno označujejo kot najlepšega na svetu. Ni naključje, da je svoje mesto našel tudi na etiketi našega gina, kot del vzorca znamenite belokranjske vezenine.

Z njegovo kraljevsko držo in košatim pisanim repom, ki se bohoti nad njegovim smaragdno zelenim trupom, si ga z lahkoto predstavljamo, kako se sprehaja po vrtu raja in na vsakem koraku vzbuja vzdihe občudovanja. Zato ne preseneča dejstvo, da pava že tisočletja omenjajo in opevajo tudi različne starodavne ideologije. V budizmu velja za simbol obnovitve in ponovne rasti. V krščanstvu ga povezujejo s Kristusovim vstajenjem, v keltski kulturi predstavlja svobodo in osvoboditev duše, v kitajski kulturi pa je pav povezan z mirom, blaginjo in srečo, njegovo perje se uporablja v feng šui-ju za privabljanje pozitivne energije. V grški mitologiji je povezan z boginjo Hero, zavetnico zakona in parov, ki je bila znana po svoji lepoti, ponosu in kraljevski drži.

Njegovo veličastno elegantno podobo tudi dandanes povezujejo z različnimi globokimi duhovnimi pomeni. Med drugim ga uporabljajo kot simbol za lepoto in samoizražanje, ustvarjalnost, praznovanje življenja, božansko zaščito, duhovno prebujenje in nove začetke in priložnosti.

Simbolika kraljevega žezla na naši steklenici (gin)

Poleg pava vzorec belokranjske vezenine, ki predstavlja glavni motiv etikete našega gina, krasi tudi podoba kraljevega žezla. Slednje je še en simbol plemenitosti, ki so ga uporabljale različne kulture skozi zgodovino. Gre za palico, ki simbolizira oblast in moč. Pogosto je bila izdelana iz dragih kovin in draguljev. Žezlo so uporabljali kralji, kraljice, cesarji in drugi vladarji, da bi izrazili svojo kraljevsko moč in sposobnost upravljanja svojih podanikov.

Zasluga, da so se belokranjske vezilne tehnike razširile in ohranile, gre predvsem učiteljici Poldki Bavdek (1881-1965), ki je učenje tkanja vpeljala v belokranjske šole. Za to delo, ki mu je ostala zvesta do konca življenja, jo je navdušil viniški nadučitelj Franjo Lovšin, Poldka pa je leta in leta pešačila od vasi do vasi po Beli krajini in prerisovala vzorčke s starih okrasnih brisač, imenovanih svatovski otirači. Te vzorce je Albert Sič leta 1918 izdal v zbirki »Narodne vezenine na Kranjskem« in s tem spodbudil vezilje k večji uporabi belokranjskih tehnik. Po 2. svetovni vojni je učitelj Božo Račič navdušil ženske v Adlešičih in okolici, da so začele množično vesti.

Vezenine še danes v domove prinašajo toplino in lepoto, so odraz človekove ustvarjalnosti in pomemben del kulturnega okolja in bogate kulturne dediščine, na katero smo v Beli krajini upravičeno lahko ponosni.

Viri:
Albert Sič, Narodne vezenine na Kranjskem, 1918.
Belokranjski izdelki, Belokranjske vezenine. Dostop: https://belokranjski-izdelki.si/oznaka/belokranjske-vezenine/
Irena Bohte, Zvonka Šterbenc, urednici, Vezenine v Beli krajini skozi čas, Črnomelj: Zavod za izobraževanje in kulturo, 2013.
Neli Niklsbacher-Bregar, Narodne vezenine na Slovenskem, 1974.