Belokranjske vezenine
Vzorec belokranjskega tkaničenja na steklenici našega gina
Vezenje je bilo v Beli krajini nekdaj domača oziroma hišna dejavnost, s katero so se ukvarjale ženske na podeželju, ki so izdelovale predvsem predmete za vsakdanjo uporabo. Belokranjske vezenine so tako spremljevalke številnih šeg in navad, od krsta do poroke in smrti. Največji del vezenin na podeželju je nastajal za potrebe nevestine bale. Večinoma so vezli in tkali na platno, ki so ga nekoč izdelovali iz lana in konoplje, ki so ju posejali zgodaj spomladi. Konec julija, ko so bilke dozorele, so jih populili s korenino vred, da je bil izkoristek boljši. Zvezali so jih v manjše snopke, t. i. »rukovete«, jih otepli semen in nato za tri dni namočili v vodo. Naredili so močilo in ga obtežili s kamni, da ga voda ne bi odnesla. Potem so »rukovete« sprali in sušili.
Od vezilskih tehnik se je do danes ohranilo tkaničenje – tehnika vezenja po štetih nitih – ki posnema tkanje in se je razširila konec 19. in v začetku 20. stoletja. Prvotno tkalska tehnika se je kasneje preoblikovala v tehniko vezenja. Okrasni elementi so večinoma geometričnih oblik, temeljni barvi pri tkaničenju pa sta rdeča in modra, saj med obema svetovnima vojnama ni bilo mogoče kupiti prejice drugih barv. S tkaničenjem so nekdaj krasili predvsem otirače, prte in torbe. Danes domače platno v Beli krajini tkejo le še v Adlešičih in okolici, uporablja pa se predvsem za vezenje v belokranjskih tehnikah.
