Litoželezno mlinsko kolo
Mlin na Žagarcih ni bil samo prostor, kjer so opravljali mletev ali stopanje žita, temveč je bila okolica mlina tudi prostor srečevanja. Poleti so se nad jezom (slapom) kopali otroci, iz mesta so s čolni po reki navzdol prihajali izletniki, okoliški prebivalci so nad slap vodili napajat živino, pozimi v času kolin so tam prali svinjska čreva, iz reke Lahinje pa so se oskrbovali tudi z vodo, saj večina vaščanov takrat še ni imelo vodnjakov. Peter Pezdirc, potomec Pezdirčevih, ki je delež v mlinu podedoval po svoji mami, je povedal, da je z delom v mlinu začel že v zgodnjih najstniških letih. Mlin, katerega lastništvo so si ves čas delili Romškovi in Pezdirčevi, pa je služil le za mlevsko dejavnost, obe družini pa sta stanovali višje nad mlinom. Razlog za to je bilo dejstvo, da je reka Lahinja ob spomladanskih in jesenskih deževjih lahko močno narasla in vsaj enkrat letno tudi poplavila. Takrat so morali na varno v poslopja višje od mlina prenesti tudi vse žito. Slednjega sta mlela dva kamna, zgornji »laufar« (tekač) se je vrtel, spodnji »lenuh« pa je stal na mestu. Zgornji je imel debelino med 30 in 40 cm, spodnji še nekoliko več, oba pa je bilo treba primerno vzdrževati, da sta ohranjala ostrino, ki je bila potrebna, da so žito primerno zmleli in je nastala rahla moka. Med drugo svetovno vojno so se kamni bolj obrabili, saj v tem času moke niso mleli le za prebivalce, ampak tudi za vojake.
Tako Romškovi kot tudi Pezdirčevi niso mleli samo moko, ampak tudi ”šrot« – grobo zmleto zrnje, zlasti koruzo, poleg tega pa tudi oves, ječmen in ajdo. Plačilo je bila ”merica”, njena velikost pa je bila odvisna od tega, kaj se je mlelo – za moko je bila večja, za šrot manjša. Ko so se pojavili električni mlini za mletje koruznega šrota, se je obseg dela v mlinu zmanjšal. Prav tako je tudi pojav valjčnih mlinov pripeljal do propada mlinarske dejavnosti v mlinih na vodni pogon.
Peter Pezdirc je z mletjem prenehal leta 1972, Romškovi pa so mleli do smrti Janka Romška (1974).
Po koncu obratovanja mlina niso vzdrževali, k njegovemu propadanju pa so pripomogle tudi vsakoletne narasle vode. Mlini ob reki Lahinji so tako danes le še nemi spomini na čase, ko je čas tekel počasneje in je bilo življenje drugačno. Mlini so za vedno zaznamovali okolico.
Vir:
- Andrej Črnič, Mlin na Žagarcih. Dostop: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/mlin-na-zagarcih/ (15. 11. 2022)
