Mlinski kamen
Glavna zvezda logotipa destilarne Blackmill je nedvomno mlinski kamen. Verjetno ni treba posebej razlagati, zakaj je tako. V Beli krajini je svoje čase delovalo več kot 40 mlinov, Črnomelj pa se ima enemu na reki Lahinji zahvaliti tudi za svoje ime. Nedaleč od destilarne še danes najdemo ostanke mlina na Žagarcih in tudi zato mlinski kamen predstavlja pomemben del logotipa naše destilarne.
Mlin na Žagarcih, od koder je naš mlinski kamen
Po sedaj znanih podatkih je bil mlin na Žagarcih prvič označen na vojaških zemljevidih, ki jih je dala pripraviti avstrijska cesarica Marija Terezija v letih 1763–1787. V tem času je na zemljevidu zaselek Žagarji (na zemljevidu poimenovan ”Prisagari” – torej pri Žagarjih) označeno, da so tam stali štirje objekti, ki so bili postavljeni nad levim bregom Lahinje, mlin je bil seveda lociran neposredno ob jezu. Obstajata dve teoriji o tem, kako je zaselek dobil ime. Prva predvideva, da je na tem mestu nekoč stala žaga, ki so jo preoblikovali v mlin, druga pa, da je bil oskrbnik mlina nekoč nekdo, ki se je pisal Žagar. Romški so bili na tem območju prisotni že v začetku 19. stoletja, poleg Janeza pa sta na seznamu lastnikov zemljišč v okolici mlina še dva Romška, Peter in Mihael. Iz prvega vpisa v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Črnomlju izhaja, da so bili leta 1880 solastniki zemljiške parcele in na njej stoječega mlina Peter, Franc in Jože Romšek. Predvidevajo, da je šlo za tri brate, ki so vsak svoj delež dedovali. Romšek je 1895 svoj tretjinski delež mlina prodal bratu Jožetu, ki je postal dvotretjinski lastnik mlina. Peter Romšek pa je svoj tretjinski delež z ženitno pogodbo izročil zetu Matiji Pezdircu (poročil se je s Katarino Romšek).
Še dandanes se pri Romškovih po domače reče pri ”Jožinih” (po Jožetu Romšku), pri Pezdirčevih pa po domače pri ”Petriši” (po Petru Romšku). Po delitvi mlina iz 1880 je bil vedno v solastništvu Romškovih in Pezdirčevih. Tako eni kot drugi so imeli v mlinu 2 kamna – ”belega” in ”črnega”. Mlinske kamne so poganjala 3 vodna kolesa. Romškovi so imeli za vsak kamen eno vodno kolo, medtem ko so Pezdirčevi imeli eno kolo za oba kamna. Vsako kolo je imelo svoj žleb z zapornico.
